Barbara Pešut

Fuck uživam ko pišem.

VOJAK NAJ DOBI NEŽNOST ŽENSKE

BARBARA PEŠUT: PISMA IZ JLA

Za drugo branje pričujočega rokopisa Barbare Pešut sem določil 22. december, ki je bil včasih dan Jugoslovanske ljudske armade. Tega nisem storil zaradi nostalgije, saj sem se služenju JLA spretno in (ne) srečno ognil, še manj pa zaradi mistifikacije ali glorifikacije, saj je ena najmočnejših evropskih vojsk svojo zgodovino zaprla na precej neslaven in klavrn način. Razlog vsega je bila zgolj pisateljica, ki nas v zadnjih letih vedno znova preseneča, tako s svojim stilom kakor s semantičnimi dimenzijami. To pomeni, da se zna v vsaki novi knjigi inventivno postaviti na glavo.

Nekoč je bila, predvsem v nekoliko manj razvitih predelih rajnke Jugoslavije JLA simbol moškosti. Kdor ji ni služil, praviloma ni veljal za možakarja, za odraslo osebo, za nekoga, ki poleg pokončno dvignjene glave, nosi tudi jajca. Kajpak so vse to oblali in tesali sistemski kanoni bratstva in enotnosti, ki ju je vehementno in s trdno roko, predvsem pa zelo spretno zagovarjal maršal Tito. JLA je bila dejansko ena izmed najmočnejših evropskih armad, endemična tudi po tem, da je z lahkoto krotila različne strasti, poglede na svet, vzgojo in verske distinkcije med mladeniči, ki so ji služili. Vse to pa je bila politika, močna in svoj čas pretkana, na več načinov spretno infiltrirana v glave ljudi in jasno je, da je mladega človeka najlažje fokusirati v nekaj, kar pozna le kot mit, nima pa še empiričnega izkustva, s katerim ga bo pri zgodnjih dvajsetih ali pa še prej pogostila JLA. Neslaven razpad vojske je bil kajpak politično motiviran – kako pa drugače! – in precej krvav, saj je bila vojna, v kateri je bila glavno osišče prav JLA, krvava in gnusna, če nekoliko karikiram in take vojne lahko doživimo le na Balkanu ali v Afriki. A vsaka vojna je največje zlo, ki ga pozna človeška civilizacija. Marsikdo bi zagovarjal tezo, da je včasih vojna potrebna, vendar civilizirana vojna ne obstaja, skupaj z larifari Ženevsko konvencijo vred, saj jo nihče zares ne upošteva. Upoštevajo se zgolj nizke strasti.

Toda Barbara Pešut vidi vse drugače. Pri njej gre za hrepenenje.

Velik pomen znotraj JLA so imele ženske, tako kot v vsaki vojski, čeprav žensk na marših in strelskih vajah ni. So pa tam mladeniči, vsi po vrsti polni testosterona in fizične moči, vsi mladi in divji, golobradi in neizkušeni, ki bolj mislijo s kurcem kot z glavo. Prav v času nekdanjega služenja v JLA, so bili ti fantje najbolj potrebni fuka in spolnih doživetij, to so leta, ko se pravo raziskovanje šele začne. Zato bolj razmišljajo o pički kot o puški. Zato bi jim bolj prav prišla kakšna dobra ženska kot pa valjanje po blatu in nabijanje o bratstvu in enotnosti in o temeljih neke države, saj jih to nikakor ne zanima. Koga zanima ponosno očetovo trepljanje po ramenih, da vidi sina v uniformi, če ta misli le na žensko kožo? Katerega mladeniča? Vendar je pri Barbari Pešut v njeni novi knjižici vse to nekoliko drugače in presenetljivo, sploh za tistega, ki pozna njen opus. Gre za ljubezen. Pravo ljubezen, čeprav sta Nikola in ona še mlada.

Novo delo Barbare Pešut PISMA IZ JLA je najbolj lirično delo od vseh doslej njenih objavljenih knjig in gre za prozo! Pisma so eno samo zaklinjanje k ljubezni, tudi zvestobi in privrženosti, čeprav gre za mlado žensko, ki naj bi po vatlu let še iskala svojo vizijo. Barbara svojo močno seksualnost, ki jo je poudarjala v nekaterih prejšnjih delih, tokrat omeči, vendar le v nežnosti artikulacije. Pod to plastjo, ki jo skupaj drži ljubezen, je kajpak še vedno vroče, saj gola koža in posteljni spopad držita odnos enoten in trden. Zdi se, da je vodja močnega odnosa prav protagonistka, ki z vso možno človeško silo ljubi svojega vojaka, to pa je lahko tudi metafora: »Naj vsa vojska dobi nežnost kurtizan!«

Verjetno so Pisma iz JLA najbolj avtobiografska knjiga Barbare Pešut. Bralca bo v vrtinec zanesljivo potegnilo neutešeno hrepenenje, ki ga avtorica brez zadržkov in nakladanja polaga pred nas, hoče nam povedati, da nam ljubezen nikakor ni v pogubo, kakor je znano iz kanonov slovenske književnosti. Hoče nam povedati, da je ljubezen gon in osišče vsega vitalnega, kar nam življenje ponuja. Jezik je sproščen in uležan, njegova lega pa se odlično drži skeleta primarne storije. Za pričujočo prozno knjižico velja zapisati, da bo zanesljivo našla širok krog bralcev in s tem ne mislim jugo nostalgikov, niti tistih, ki so šli empirično skozi skušnjo JLA, pa naj bodo to moški ali ženske posamično ali pa tisti, ki so skušnjo dopisovanja sami kušali, da se jim nit ne pretrga, saj govori o bistvu naših eksistenc, o odnosu. Zanimiv je avtoričin pristop k artikulaciji; čeprav sta bila takrat z njenim vojakom še mlada, svoje glave ne prestavlja v ta čas, temveč premišljeno, s taktom ženske, ki ve kaj hoče in bo to tudi dobila, poklanja bralcu zrelo izpoved med zrelima človekoma, vmes pa so kot slaščice položene literarne digresije, ki so kleč vsakega dobrega pisanja, kar pomeni, da se je Barbara v svojem pisanju prekleto dobro izmojstrila.

Pisem iz JLA sem vesel. Ne samo zaradi dejstva, da je avtorica dokazala, da se v svojem ustvarjanju lahko postavi na glavo, kar je za maratonca v literarni borilnici nujno, temveč predvsem zaradi knjige same; gre za knjižico, ki jo je ena sama ljubezen, Pešut & Pešut!

Jurij Hudolin
barbara pešut pisma iz jla
PISMA IZ JLA, 2019