Barbara Pešut

Fuck uživam ko pišem.

EVA PACHER: UČITELJICA, Založba Primus, 2020

Eva Pacher (?) je presenetila slovensko bralno publiko s Čudovitim klonom, v preteklost in v utopičen prostor, kjer je vse mogoče postavljeno trdoerotično zgodbo o ženski inciaciji, o tem, kako njena junakinja Barbka povsem brez zadržkov preizkusi vse tisto, kar je sicer v družbah, ki temeljijo na prepovedi incesta, nedopustno, vse pa zato, da bi se popolnoma erotično prebudila in jena koncu nagrajena ne le z užitkom - tega je seveda izdatno deležna že sproti, podobno kot vsi tisti, ki pri njenem 'šolanju' veselo sodelujejo – temveč tudi s povrnjeno nedolžnostjo; po celotni vzgoji, kjer jo učijo vladanja in podrejanja se vrne na začetek, vendar osvobojena strahu in do konca izročena želji. Celoten roman je spisan po desadovskem vzorcu; ob erotičnih vragolijah in vsakovrstnih zahtevah z ene in popolni predaji z druge strani je bila razvidna jasna hierarhija tega družbenega modela in v tem je Pacherjeva v bližini tistih domačih ženskih avtoric, najbolj izrazita je morda Berta Bojetu Boeta, ki se pred moškimi z biči in v škornjih ne zadržujejo, temveč jim v obojestransko zadovoljstvo priznajo vodilno vlogo. Predvsem v različnih, na novo odkrivanih spolnih legah. Med sodobnimi avtorji se je Pacherjeva vpisala v bližino proznega pisanja Petra Mlakarja, velikega maga Užitka in popisovalca njegovih večini – pravzaprav vsem razen spekulativno najbolj superiornim umom – nedostopnih pokrajin uživanja.

V Učiteljici je ženska erotična iniciacija postavljena v sodobnost. Začne se s truplom, čisto na začetku, in žensko, ki je komaj zavestna navzoča ob truplu, začnejo preiskovati in zasliševati kot glavno osumljenko. Na nožu, s katerim je zaklan starejši moški, so njeni prstni odtisi. Vendar vaba Učiteljice ni razreševanje umora in družbena izločitev morilca oziroma morilcev, temveč je namen pisanja rekonstrukcija odnosa, ki se je začel s plačano pijačo v lokalu, se nadaljeval v javnem stranišču in se še in še razvijal, v različne mnogokotnike in se razmahnil na sosednje države. Ženska, ki je hvaležen objekt moške dominacije in hkrati poskuša ugajati na vse načine, v ta namen zapusti moža in se preda Učitelju in njegovim pomočnikom, velja za oba spola, se tako izpoveduje zasliševalki, ki so ji dostopni tudi osumljenkini dnevniki in erotične zgodbice, ki jih je pisala za svojega gospodarja. Pacherjeva se pri pisanju naslon in ciklično pripovedovanje, ki je sicer značilno za vzhodne čutne pripovedi, ki zmorejo v osnovno zgodbo privabiti pikantne in dražljive stranske epizode. Vzor za takšno pisanje je tudi Šeherezadina zgodba, ki se zaradi vrinkov in prekinitev ne more in ne sme končati, ker konec pomeni smrt. Gre za hkratna užitka, ob doživljanju in potem ob slasti pripovedovanja, osrednjo junakinjo Učiteljice ravno spovedovanje in spominjanje, torej neka pretekla resnica, do te mere vzdraži, da ji med pripovedovanjem veselo prihaja. Najprej je zasliševalka v zadregi, vendar jo temni tolmun poželenja, ki ga vse bolj razume na podlagi izpovedanega, počasi vleče vase in vse bolj postaja odvisna od pripovedi, kot je bila prej pripovedovalka od zapovedi svojega gospodarja. Zdi se, da Pacherjeva verjame, da je svet brez končne ekstaze skoraj dolgočasen in da je mogoče Užitek prenašati z učiteljev na učence, da gre za linijo neposrednega prenosa, v kateri morda lahko sodeluje tudi pisanje. Ali pa morda lahko to koga spodbudi k predaji – ali kakšni drugačni na dominaciji in uklanjanju temelječi zasedbi spolnih vlog - ki je očitno zadnja skrivnost, zadnja ključavnica, ki jo je treba odkleniti, da bi pristali v sobanah Užitka.

Matej Bogataj
barbara pešut učiteljica
UČITELJICA, 2020